Zakaj kljub temu, da danes o izgorelosti in vplivu stresa na zdravje slišimo praktično na vsakem koraku, sami pogosto ne prepoznamo ali pa si ne priznamo, da imamo težavo?
(Pre)pogosto se zgodi, da ko se sami znajdemo v situaciji, ko iz dneva v dan slabše spimo, imamo glavobole, težave z razpoloženjem, zbranostjo, alergije, tesnobo in še bi lahko naštevali, znakov ne prepoznamo kot opozorila telesa, da delujemo na zadnje atome energije.
Stres, izčrpanost in izgorelost so pereč problem posameznikov, saj so pomemben negativen izid težave s fizičnim in duševnim zdravjem (npr. tesnoba, depresija, upad samopodobe, zloraba psihoaktivnih substanc), ter organizacij, saj so povezani z različnimi oblikami umika na delovnem mestu (npr. odsotnosti, odpoved ), z znižano produktivnostjo, učinkovitostjo, zadovoljstvom na delovnem mestu in pripadnostjo delovni organizaciji. Vzrokov za razvoj izgorelosti je več, kot najpomembnejše avtorji navajajo situacijske dejavnike v službi, kot sta neravnovesje med delovnimi obremenitvami in viri (npr. socialna podpora, avtonomija) ter konflikt med vrednotami posameznika in organizacije.
Ranljivost za izgorelost
Nekateri posamezniki so za razvoj izgorelosti bolj ranljivi zaradi svojih osebnostnih značilnosti, kot so nizka raven trdnosti, zunanji lokus nadzora (tj. pripisovanje dogodkom in dosežkom moči drugih ali slučaju), stil spoprijemanja s težavami (npr. pasiven in konfrontalen) in nevroticizem (čustvena nestabilnost), ter odnosa do dela: previsoka pričakovanja – najboljši in najbolj idealistični delavci so tisti, ki zaradi predanosti delajo preveč, kar vodi v izčrpanost in cinizem, ko njihovo žrtvovanje ni poplačano z dosego želenih ciljev.
Potlačena čustva
V času socializacije se naučimo primernega odzivanja na frustracije iz okolja, težava pa nastane, če odzive le zadržimo in prikrijemo. V službi nas nekdo razjezi, ampak mi ne kažemo jeze. Nekdo nas užali in prizadene, ampak mi delamo s polno paro naprej. Nečesa nas je strah, a ker nas ne sme biti, smo pogumni. Telo pa se ne glede na to odzove po svoje – s povišano ravnjo stresnih hormonov, ki vplivajo na številne sisteme v telesu (od prebave do imunskega sistema) – čustva smo le pospravili v svojo lastno Pandorino skrinjico v upanju, da je ne bomo več odprli. A potlačena čustva se nabirajo – in enkrat – navadno takrat, ko nas na to dejavno opozarjajo že naše zdravstvene težave, je skrinjica polna in takrat se odpre.
Kaj lahko storimo, da bi to preprečili?
- Zavedajmo se, da sta počitek ter z njim miselni in fizičen odklop od dela nujna. Pomemben je vsak dan – v obliki hobijev, dobrega spanca, časa zase, s prijatelji, družino – vsak teden (vikend) in kot letni dopust. Z njim napolnimo svoje energijske zaloge in se pripravimo na nove izzive.
- Samozavedanje: pomembno je, da znamo razmišljati o svojih čustvih, mislih, željah in motivih. Vendar moramo ločiti refleksijo (konstruktiven razmislek, ki ga vodi radovednost) od ruminacije (osredotočanje na negativne vidike jaza, strah in dvom). Osredotočajmo se na rešitve in ne iščimo krivcev. Pomaga, če svoje misli zapišemo – npr. vprašanja, dvome, točke za ponovno oceno (npr. sestavimo seznam stvari, o katerih nismo povsem prepričani, in ga znova preberemo čez nekaj časa in ponovno ocenimo situacijo), prednosti/slabosti ideje, (morebitne) posledice posameznih odločitev ipd.
- Pogovor z družinski člani, prijatelji, sodelavci, nadrejenimi ali strokovnjaki. Zakaj? Izgovarjanje težav na glas pomaga konceptualizirati in organizirati; da nas lahko nekdo razume, mu moramo težavo jasno opisati; ker stvari, ko jih enkrat izgovorimo in povemo na glas, niso več tako strašne; in zato, ker nam lahko nekdo, ki sam ni čustveno vpleten, lažje pomaga pri usmerjanju razmišljanja v iskanje razumskih in konstruktivnih rešitev.
- Gradimo na odnosih – obsežna metaanaliza (pregled velikega števila znanstvenih študij, ki skupaj zajemajo skoraj 20.000 zaposlenih) je pokazala, da se pozitivni odnosi na delovnem mestu, socialna identifikacija z delovno skupino in podjetjem nasploh pomembno povezujejo z zdravjem zaposlenih (tako psihičnim kot fizičnim) ter zmanjšanjem stresa in izgorelosti.
S kom se pogovoriti?
Odgovor na to vprašanje ni enoznačen. Kadar imamo težave in skrbi v zasebnem življenju, se lahko po strokovno pomoč obrnemo k psihoterapevtom (pri čemer je dobro, da pred tem raziščemo, ali je oseba zares usposobljena in kompetentna za izvajanje psihoterapije), kadar pa so težave vezane na poslovno, pa si lahko poiščemo coacha – svetovalca, ki nam bo pomagal pri poslovnih izzivih in doseganju poslovnih ciljev.
Piše: Nastja Strnad, dipl. psih. (UN)
