Gorazd Jordan, človek svobodnega duha, umetnik na področju risanja in slikanja, ultramaratonec, teniški igralec ... Tudi učitelj, trener, mentor, ambasador slovenskega naroda in mesta Maribor. Svoje slike ste razstavljali po svetu – v Švici, Monte Carlu, Celovcu, celo v Ameriki.
Kaj je botrovalo vašemu preboju v tujino?
Vse skupaj se je začelo s serijo razstav, v Clevelandu, kjer je bilo več kot 10 tisoč ljudi. Tam živi veliko Slovencev, mislim, da je po številu drugo ali tretje največje »slovensko mesto«. Ljudje so bili navdušeni, trudili so se govoriti slovensko. Takrat sem pridobil veliko novih poznanstev, na podlagi katerih še danes dobivam veliko povabil, da bi naredili razstavo. Že letos jih je bilo okrog 20. Vso zadevo je vodil slovenski konzul general Jure Žmauc, ki mi je pomagal umetnost prenesti prek meja. Utrne se ideja, pride priložnost in potem jo izkoristiš. Imel sem pogum in to naredil. Moral sem se pokazati, razgaliti in iti v akcijo. Če si res prepričan o tem, kar počneš, lahko marsikaj narediš. Odprtost me je gnala naprej. Zame ni bilo meja.
Poleg intuicije ste omenjali tudi preizkušanje telesnih zmogljivosti, ki je potrebno za uspeh. Tudi šport je pomemben del vašega življenja – ultramaratonec, trener tenisa, alpskega smučanja … Kako se te vloge povezujejo?
Šport je disciplina, doslednost in cilj, v tebi mora biti malo asketa. V tek sem šel zato, da vidim, kakšne so moje sposobnosti in kako se bo odzval um. Če bom tukaj dosegel nove razsežnosti, pomeni, da bom tudi v umetnosti pogledal v drugo smer in dosegel kaj novega. Vedno znova potrebujem nove izzive, ki me »pokličejo«, saj prek tega spoznavam sebe z drugega zornega kota. Tudi potovanja pomenijo novo izkušnjo, nekaj drugačnega in samo na tak način lahko napreduješ – da greš mimo teh izkušenj in se opazuješ.
Iz vašega dela sta razvidni pripadnost domovini in izrazita ljubezen do vašega mesta Maribor. Lahko poveste več o tem?
Umetnika vedno vprašajo, od kod je. Vesel sem, da sem Mariborčan, da sem Slovenec. Ko greš po svetu, imaš možnost primerjati razmere in vidiš, da ni vse zlato, kar se sveti. Dvakratni doktorici na Harvardski univerzi sem prodal veduto Maribora, na kar sem ponosen. Ne rečejo zaman, da smo umetniki in športniki najboljši ambasadorji države. V Sloveniji še ljudje nismo dovolj izobraženi o umetnosti. Ne zavedamo se pomembnosti umetnosti za družbeno klimo in pridobivanje novih poznanstev. Tudi ko se pogovarjam s tujimi umetniki, ima vsak narod nekoliko »hlapčevski odnos« do domačih umetnikov. Če uspeš drugje, te sprejmejo tudi doma.
Kako sta povezana gospodarstvo in umetnost?
To je bilo že od nekdaj tako. Ne nazadnje, če ne bi uspešni ljudje pri meni kupovali umetniških del, bi bilo moje življenje drugačno. Meni to omogoča preživetje. Umetnost in gospodarstvo sta povezana tudi zato, ker en drugega potrebujeta, se med seboj prepletata in dopolnjujeta. Priznati je treba, da je tudi umetnost odvisna od gospodarstva. Umetnik bo ustvarjal, ne glede na to, če bo na robu preživetja ali živi v razkošju. Vendar socialna varnost v veliki meri določa, kdo zmore umetnost občudovati, si privoščiti vstopnico za gledališče ali ne nazadnje kupiti umetniško delo. V tem smislu je gospodarstvo pomembno, da omogoči te pogoje in si lahko vsak privošči vsaj delček te kulture.
Koliko menedžerja mora biti v umetniku, da se lahko z njo preživlja?
Z leti se tega naučiš. Stik z realnostjo je tudi v umetnosti pomemben. Če ustvariš dobro delo, še ne pomeni, da lahko »letiš po zraku«. To sem spoznal že zelo zgodaj. Kot mlad sem se zagrel za neko dekle in potreboval sem denar, da jo kam povabim. Prvič so se menedžerske sposobnosti začele razvijati takrat [smeh], ko sem pobarval steklenice in jih nesel na tržnico. Izdeloval sem broške, prodajal knjige, dokler si nisem zaslužil dovolj in kupil avta. Menim, da se moraš dokazati z delom, danes pa za moj okus vse preveč temelji na prepričljivi reklami. Kadar imam avtorsko produkcijo, sicer moram ob tem razmišljati, kako bom dela prodal, še vedno pa v prvi vrsti ustvarjam. Umetnost je čista živalska potreba, na vseh ravneh, ki jih imaš. Na realna tla me postavi moja Loti, ki poskrbi, da sem stalno v pogonu, da sem deloven in imam redne prihodke. Torej, da sem odgovoren do najine zveze.
Kaj se lahko poslovnež nauči od umetnika?
Umetnost nas lahko uči discipline in delovne etike. Vsi veliki umetniki so bili zelo delovni. To zame pomeni, da grem zjutraj v atelje in ustvarjam. Umetnik ne naredi vsak dan velike umetnine. Kar delamo vsakodnevno, je umetniški trening, ko moraš vztrajati, delati na sebi in se razvijati. Če ne slikam nekaj dni, sem iz forme, zato je pomembno, da treniram, podobno kot v športu. Nenehen trening in vztrajnost, iti moraš čezse in še naprej, če želiš nekaj doseči. Tudi psihofizično stanje mora biti dobro, čeprav je najbolj pomembno uživati v drobnih doživetjih in se včasih prepustiti trenutku. Velikih zgodb ne moreš delati, če si razvajen, se vsega bojiš in si ne upaš tvegati. Tudi v umetnosti je tako. Sam najprej naredim potezo in kasneje razmišljam, kaj sem naredil z njo. Zaupati moraš lastnim občutkom in intuiciji.
Kakšno je vaše poslanstvo za prodanim umetniškim delom?
Ko prodam sliko, imam v ozadju, kako bi razvesil svojo Loti in to je moje poslanstvo. Tudi ko si 30 let poročen, se moraš še vedno truditi. Včasih sva tečna, spet drugič že zjutraj zapleševa salso in to so privilegiji v življenju, da se kakovostno družiš s tistimi, ki jih imaš rad. Loti je moja muza in ona me osrečuje. Vedno je bila ona tista, ki je poiskala ravnotežje. Moj denar gre za uživanje, njen denar gre za račune [smeh]. Človek si mora vzeti čas in vlagati vase. Imeti moraš cilj, vizijo in strast do tega, kar delaš – samo to te lahko reši pred izgorelostjo v današnjem svetu.
V preteklih intervjujih večkrat omenite t. i. teorijo splošnega altruizma. Kaj je to?
Pomembno mi je, da sem družbeno odgovoren. Iz tega razloga vsako leto podarim nekaj svojih del. Verjamem, da takšne stvari naredijo razliko, ki presega občudovanje estetike. Stremim k spodbujanju zavedanja, da smo ljudje povezani med seboj. Sam sem član gibanja Rotary že 10 let. Moje vsakodnevno vodilo je, da smo dolžni družbi vračati presežke, ki jih imamo. Presežki se ne nanašajo samo na finančna sredstva, temveč tudi na talente, ki so nam dani. To je način življenja, biti moraš čuječ. Prek umetnosti in športa poskušam z vso svojo energijo ljudi prepričati, da so več, kot sami mislijo, da so. Altruizem je to, da se povežemo z dobrimi nameni. Če bi vsi tako živeli, bi nam bilo lepše. Dandanes skrbi vsak samo zase, kar se mi zdi primitivno. Namesto da bi bili veseli, da je nekdo uspel, mu zavidamo. Niso pomembne materialne dobrine, temveč čuječnost, občutek do sočloveka, privoščljivost. Umetnik je bitje, ki ima obvezo, da se bori za pravice na vseh možnih področjih in opozarja na težave v družbi. Resnice, poštenost, empatija – to so vrednote, ki se v zadnjem času spet pojavljajo, predvsem zaradi mladih, zaradi česar se mi vrača vera v prihodnost.
V življenju počnete samo tisto, »kar vas veseli«. Kako vam to uspe?
»Imeti moraš jajca« in si upati. Verjeti moraš v svoje delo. Dovoliti si moramo uspeh. Vedno sicer obstajajo »požiralci sanj« in tudi sami se kdaj ne zavedamo, ko koga prizademo. Zmoreš, če delaš stvari, ki so ti blizu in ob tem vzpostavimo ravnotežje. So dnevi, ko popolnoma »padeš v umetnost« in dnevi, ko moraš iti nazaj v realnost. Pomembno je, da imamo na koncu, ko potegnemo črto, pozitiven rezultat, enako kot v gospodarstvu. Čim več mora biti trenutkov, ko smo srečni. To je tisto, kar šteje.
Piše: Lara Delić, izvršna urednica
