Matija Goljar, vodja Ustvarjalnika, podjetniškega peskovnika, ki organizira raznorazne dogodke, izobraževanje, podjetniške krožke, ter voditelj oddaje Štartaj Slovenija.
Vaše delo je spodbujanje podjetništva. Nam lahko poveste kaj več o tem?
Ustvarjalnik je odskočna deska za vse ostalo, kar počnem. Naša vizija je namreč, da Sloveniji pokažemo, da nihče ni omejen s svojimi okoliščinami, ampak da si priložnosti lahko ustvari sam. Potem pa seveda še projekt Štartaj, Slovenija, kjer se že z zelo zavihanimi rokavi ukvarjamo s tretjo sezono. Na tej točki imamo že izbrane kandidate, ki jim nudimo individualno pomoč pri pripravi, da bodo lahko maksimalno izkoristili to priložnost v Sparu.
Bilo vas je kar težavno dobiti v Sloveniji. Kolikor razumem, je trenutno center London?
Da, z Ustvarjalnikom poskušamo naš učni načrt, ki v Sloveniji že vrhunsko deluje, prenesti tudi v tujino. In za odskočno desko in naslednjo veliko bazo smo izbrali London. Zakaj London? Zato, ker je ekipi angleško govoreči svet bližje, kar olajša zadeve. Poleg tega je največ agilnosti ravno v zasebnem šolstvu, ki pa je daleč najbolj razširjeno v tem anglosaškem predelu v Veliki Britaniji inAmeriki. Nenazadnje pa je eden izmed naših investitorjev od tam, kar nam je odprlo veliko vrat.
Kaj vas je privedlo do tega, da ste se tako intenzivno posvetili spodbujanju podjetništva, start-upov in mladih podjetij?
Živel sem v zelo privilegiranem okolju, ampak ne v smislu premožnosti. Tekom mojega odraščanja je mama namreč odprla podjetjein skozi to izkušnjo sem spoznal, da imaš možnost in tudi dolžnost, da sam poskrbiš zase. Čeposameznik nima izkušnje podjetniške družine, konkretnih znanj in informacij, ki bi mu bile položene v zibelko, potem se seveda ne odloči za podjetništvo. To bi bilo zanj novo področje, nekaj, česar ga v šolah niso učili. Ideja za Ustvarjalnik je zelo preprosta, in sicer kratka in jedrnata podjetniška znanja, ki se prenesejo v šolo zato, da bodo mladi znali narediti prvi korak in se tudi sami že preizkusiti. Tako se prihodnosti ne bodo bali, ampak bodo pripravljeni nanjo.
Verjetno je nekomu, ki je vse življenje v javni službi, težko razumeti podjetništvo oziroma nasploh nemogoče, da bi ga razumel do te mere, da bi ta znanja lahko podal, kajne?
Seveda, ne moreš unovčiti nečesa, česar sam nisi živel. Tudi podjetništvo je nekaj takega. Medtem ko v šolah učijo: »Bodi perfekcionist, imej najboljšo oceno in ti bo v življenju super,« je ta miselnost v podjetništvu absolutno napačna. Treba je čim več poskusiti in skozi neuspehe priti do uspeha. Ne sme te prva stvar, ki ni najboljša od najboljšega, potreti.
Sir Ken Robinson je na TEDTalks povedal, da se v šolah naučimo tudi strahu pred neuspehom, ki je v podjetništvu verjetno nedopusten, če želimo uspeti. Jaz ne verjamem, da imajo podjetniki več poguma kot drugi. Gre zgolj za to, da prideš v stanje, ko rečeš: »To stvar bom pripeljal od začetka do konca«. Pri Slovencih je glavna stvar, ki jih zaustavlja pred podjetništvom, to, da si enostavno ne upajo poskusiti. Če nekoga primemo za roko, ga popeljemo čez prvi proces, da ga slednji samo vidi, potem mu definitivno ne bo šlo. On mora iti sam prek sebe in prek svojega strahu, da bo prvič poskusil. Drugič ne bo imel več težav.
V enem izmed vaših prejšnjih intervjujev sem zasledila citat, da so Vas starši vzgajali v duhu, da ste si vedno vse upali. Iz tega sledi moje naslednje vprašanje, in sicer, ali je med Slovenci tega premalo oziroma ali smo res narod pridnih in poslušnih sledilcev?
Nas zelo spodkopava mentaliteta v smislu: 'Joj, saj bo. Biti moram priden, ponižen. Dobremu človeku, ki je pripravljen trdno delati, bo vedno vse uspelo.' Ampak treba je biti provokator, pogumen, iti čezse. To je tisto, kar zares šteje. V našem šolskem sistemu na primer dobijo najboljšo oceno tisti, ki napišejo to, kar zahteva učitelj. Jaz pa mislim, da bi se moral šolski sistem globoko zavedati, da ni samo ena pot tista, ki te bo pripeljala do cilja. Gre za proces, kar pa ne pomeni, da ocene niso pomembne. Bolj si splošno razgledan, boljši podjetnik boš. Ampak pri tem se je treba zavedati, da to vsekakor ni vse.
Kaj štejete kot svoj največji uspeh?
Naredil sem veliko stvari, ki so bile prijetne, ampak težko bi karkoli posebej izpostavil, češ da je to to.
V kaj pa ste največ vložili, da ste nekaj dosegli?
Stvar, ki sem se je poglobljeno lotil, je bilo javno govorništvo. Jaz kot mladostnik nisem imel ravno družabnega življenja. Rodil sem se namreč s prirojeno srčno napako, zaradi česar sem veliko časa preživel doma, v bolnišnicah. V šoli pa se je zgodila ena stvar, in sicer vedno, ko je kdo vprašal, kdo bi kaj javno povedal, so vsi tiho pokazali name. To je bila iztočnica, kjer sem spoznal, da gre za veščino, ki jo je vredno usvojiti do te mere, da si v tem dober. Ko me danes kdorkoli vpraša, kako se lahko naučiš javnega govorništva, je prva stvar, ki jo povem, to, da je govorništvo naučena in ne prirojena veščina. Nihče namreč ne zna govoriti, ko se rodi.
Prav po šovu Štartaj, Slovenija ste zasloveli v Sloveniji. Znotraj tega šova s Spar Slovenija pomagate mladim podjetnikom, da se pozicionirajo na trgu dela. Kako se je ta zgodba sploh začela? Kakšno vlogo ima medijska podpora za dojemanje, ustvarjanje priložnosti in porast mladih podjetij?
Zgodba se je začela ob primernem času, in sicer ko se je začelo res govoriti o podjetništvu, iskati pristope, kako bi lahko raznorazni deležniki v slovenski družbi – ne samo državne institucije, ki so za to pozvane – stopili skupaj in naredili nekaj dobrega. Medijska podpora je seveda pomembna. Ljudje morajo poznati pozitivne zgodbe in videti nekoga na televiziji, ki je šel skozi ta proces in mu je uspelo. Ko bodo v trgovini kupili njegov proizvod in bodo z njim zadovoljni, potem bodo tudi navijali zanj, naj ostane v Sparu. Poleg tega bodo morda tudi lažje sprejeli to, da gre recimo njihov otrok študirat podjetništvo v Ameriko. To je bila tista glavna stvar, ki smo jo želeli s tem šovom doseči in menim, da nam je v veliki meri to uspelo, saj lahko že zaznamo drugačen mindset v podjetništvu.
Kakšne učinke imajo uspešni mladi podjetniki in uspešna mlada podjetja na slovensko in tudi globalno gospodarstvo?
Zaradi priložnosti narediti naslednji veliki start-up še ne moremo pričakovati, da bomo imeli pet let kasneje tisoč zaposlenih. Se zgodi, ampak mnogo bolj pomembno je – in kar je tudi naša filozofija na Ustvarjalniku – to, da mladostnika že v srednji šoli popeljemo skozi izkušnjo začetka posla. Da pride do ugotovitve, da če sam ne bo nekaj dejavno prodajal, mu ne bo nihče trkal na vrata. Imeti mora izkušnjo, da stvar popelje od začetka do konca ter da pridobi delovne navade, disciplino in v končni fazi tudi odgovornost. Slišali smo nekaj opazk že uveljavljenih podjetnikov, da je veliko finančnih spodbud, pomoči, namenjenih mladim podjetjem, katerih uspeh je negotov. Istočasno posledično pozabljamo na že uveljavljena podjetja, ki bi morda s takšnimi finančnimi spodbudami lahko dosegla več.
Kako odgovarjate na take pomisleke?
Strinjam se. Težava je, da enostavno ni dovolj podjetniškega znanja med odločevalci, da bi šel denar v prave roke. Šele tedaj, ko se ustrezno presodi, kdo je vreden denarja in ga slednji potem tudi dobi, lahko pride do velikega učinka.
Česa se lahko uveljavljeni menedžerji naučijo od mladih podjetnikov? Po čem bi se morali zgledovati?
Gre za to, da je miselnost mlade generacije, ki je usvojila sodoben podjetniški trg, neperfekcionistična. Ta generacija dojame, da je za uspeh v poslu vedno treba poskusiti samo še enkrat. Starejša generacija pa je verjetno ekstremno perfekcionistična in preden bo slednja dala določen proizvodna trg, ga bo razvijala pet let, da bo ta popoln. Zaradi tega je morda mlado podjetje tista mala miška, ki bo znala priti do prave pozicije.
Kakšna je Vaša vizija vprihodnje? Kaj je vaš naslednji cilj?
V naši državi imamo izjemen nastavek za podjetništvo, razvoj družbe in gospodarstva. Naša naloga v tem trenutku je, da se odgovorno obnašamo do tega, kar imamo in da iz tega naredimo maksimum.
PIŠE: Lara Delić, izvršna urednica
