STROKOVNO

Ali lahko izmerimo ljubezen?

Prof. dr. Aleksandra Lobnik, predstojnica Centra za senzorsko tehniko, Vodja laboratorija za kemijo in okoljevarstvo, FS, UM, Direkotrica R&R IOS, Inštitut za okoljevarstvo in senzorje, d.o.o., So-ustanoviteljica IOS, d.o.o., ki se ukvarja z meritvami, raiskavami, izobraževanjem in zagotavljanjem znanstvenih ter strokovnih informacij v zvezi z obnovljivimi viri energije, varstvom okolja, senzorji in novimi materiali in tehnična direktorica projekta RESYNTEX.

Oktobra letos je kot edina Slovenka med številnimi tujimi strokovnjaki predavala na TEDxCERN-u, ki je bil posvečen premagovanju ovir (breakingtherules). TEDx predavanja so po vsem svetu znana po tem, da predavatelji v kratkem času, na enostaven način posredujejo informacije o različnih dosežkih. Aleksandro Lobnik so k sodelovanju povabili prek Instituta Jožefa Stefana, saj jo odlikuje več kot 20-let izkušenj s področja senzorike.

Ste edina Slovenka, ki je predavala na TEDxCERN. O čem je teklo predavanje?

Že več kot 20 let se ukvarjam z razvojem optičnih senzorjev in ustvarjalci TEDx-a so želeli javnosti predstaviti smer razvoja na tem področju. Zanimalo jih je, kaj se bo v naslednjih letih dogajalo na področju senzorike, predvsem z vidika uporabnikov. Govorili smo o tem, kaj so senzorji, kaj pomenijo nanosenzorji, in kje vse jih lahko uporabimo.

Kje torej lahko uporabimo omenjene senzorje?

Senzorje lahko uporabljamo na različnih področjih. V industriji v različnih proizvodnih procesih, v laboratorijih itd., senzorjev za lastno uporabo pa še ni veliko. Slednji so težnja prihodnosti -  z njimi bomo sami lahko preverili kvaliteto hrane, vode, zraka itd. Danes moramo namreč zaupati temu, kaj nam proizvajalec zapiše, v bližnji prihodnosti pa bomo sami lahko preverjali ali klasifikacije držijo, saj bodo senzorji dovolj ugodni, priročni in natančni.

Bomo torej lahko izmerili tudi ljubezen?

Danes si želimo izmeriti vse, kar nas obkroža. Uspeva nam že na področjih, kjer vladajo kemične substance in fizikalni parametri, področje čustev pa je še vedno izmuzljivo. Če gledamo iz vidika kemičnih substanc, denimo dopamin, serotonin itd., je vizionarsko, da bomo v prihajajočem obdobju morda lahko izmerili tudi naša čustvena stanja.  

Kaj zanimivega še lahko izmerimo s senzorji?

Narejeni so preliminarni testi za senzorje, vgrajeni v tekstil. Seveda ne bodo vgrajeni po celotni površini, temveč le na določeni točki, npr. otroški klobuček bo spremenil barvo v trenutku, ko bo predolgo izpostavljen soncu, ko bo prestavljen v senco, bo ponovno spremenil barvo. Senzorji so torej razviti in delujejo, zdaj nas čaka še, da jih predstavimo trgu. Tudi sicer razvijamo raznovrstne senzorje za tujino – povpraševanje prihaja predvsem iz Švice in Združenih držav Amerike.

Kateri projekti vas še letos čakajo?

Naše podjetje IOS je bilo skupaj s partnerji uspešno na razpisu Horizont 2020. Prijavili smo recikliranje tekstilnih materialov, IOS pa je vanj vključen na področju čiščenja odpadnih voda, ki nastanejo pri recikliranju tekstilnih materialov in pri reševanju končnega odpadka. Evropska komisija je prepoznala vrednost projekta in ga ocenila z največjim številom točk med prijavljenimi projekti, kar je izjemna čast. Ideja projekta je namreč, tekstilne materiale reciklirati do osnovnih produktov - do končnih monomernih enot - kemikalij, ki predstavljajo osnovno surovino velikim kemičnim industrijam, ki takšne polimere sintetizirajo. Torej z recikliranjem bi dobili nov izdelek, ki ga lahko nekdo drug ponovno uporabi. Na temo projekta smo decembra v Sloveniji tudi izpeljali srečanje vseh partnerjev. 

https://www.youtube.com/watch?v=mnJcP10Lr7g

PIŠE: Simona L. Ambrožič, odgovorna urednica