STROKOVNO

Ocenjevanje in analiziranje investicijskih odločitev nista sebi namen. Kakor tudi ni namen v ocenah uporabiti podatke, ki bodo zadovoljili tiste v ocenjevalnih komisijah posojilodajalcev, sofinancerjev ali skladov. Investicijska odločitev je dobra ali pa ne! Z nerealnimi predpostavkami zavajamo predvsem sebe in verjetno posledično celo škodujemo podjetju.

Uporaba statičnih metod kot največja napaka

Finančni laik bi smiselnost investicijske odločitve lahko zmotno presojal s kakšno izmed statičnih metod. Npr. predpostavil bi donose in vložke ter izračunal rentabilnost investicije ali pa bi izračunal dobo vračanja investicije kar neposredno z amortiziranjem. Statičnih metod je sicer še več, a imajo vse eno ključno pomanjkljivost, in sicer ne upoštevajo časovne dimenzije denarja.

Časovna dimenzija denarja – dinamične metode

Časovna dimenzija denarja enostavno pomeni, da 1.000 EUR danes ni vredno enako kot 1.000 EUR, ki jih prejmemo čez pet let. Skupna značilnost dinamičnih metod je torej diskontiranje prihodnjih donosov na skupni datum.

Kako presojati smiselnost investiranja?

Pred vsakim investicijskim projektom in tudi med njim bi investitor moral presojati smiselnost nadaljnjega investiranja z vidika tveganj, drugih naložbenih priložnosti ipd. Eno izmed najpogosteje uporabljenih meril je neto sedanja (čista) vrednost projekta (NSV). To ugotovimo tako, da izračunamo razliko med neto (čisto) sedanjo vrednostjo vseh prihodnjih donosov (denarnih tokov) in na drugi strani neto sedanjo vrednost vložkov. Kadar je neto sedanja vrednost ob koncu življenjske dobe projekta pozitivna, pomeni, da bo ustvarjen presežek nad vložki – torej je investicija smiselna.

Da lahko sprejmemo investicijsko odločitev, moramo torej poznati nekaj vhodnih parametrov:

  • načrtovane vložke – investicije (časovno in vrednostno),
  • načrtovane donose (pozitivne denarne tokove),
  • življenjsko dobo investicije,
  • preostalo vrednost investicije in
  • diskontno stopnjo.

Točka pokritja investicije

Da ugotovimo točko pokritja projekta, ločeno diskontiramo vložke in donose. Ko diskontirana vrednost donosov preseže diskontirano vrednost vložkov, lahko realno menimo, da smo investicijo pokrili in bo le-ta od tu naprej ustvarjala presežne donose za lastnike.

Interna stopnja donosa (IRR)

Pri tej stopnji je vsota vrednosti donosov, diskontiranih na današnji trenutek, natanko enaka diskontiranemu investicijskemu vložku. Praktično to pomeni, da smo pri izračunani stopnji IRR (mejni diskontni stopnji) natanko pokrili investicijo, ni pa ostal noben presežek.

Diskontna stopnja v osnovi predstavlja obrestno mero oziroma ceno kapitala in je lahko različna tako za vložke kot tudi za donose, hkrati pa se v praksi v načrtovanem obdobju tudi spreminja. Pri računanju IRR iščemo torej tisto diskontno stopnjo (obrestno mero), pri kateri se projekt natančno pokrije. Kadar je torej dejanska diskontna stopnja višja od IRR, bo NSV projekta negativna in ga ne bo smiselno izvajati in obratno.

Primerjava med projekti in sprejemanje investicijskih odločitev

Odločevalci v podjetjih morajo pogosto izbrati enega izmed ponujenih projektov, pa naj gre za nakup novega stroja, prevzem podjetja, nakup ali gradnjo nepremične ipd.

Izračun NSV posamičnega projekta je osnova za sprejem takšne odločitve. Izbrali bomo seveda tistega z večjo neto sedanjo vrednostjo.

Piše: Mateja Ahej, Targo finance