Govorili smo s Sonjo Klopčič, poslovno svetovalko in razvijalko sodelovalnega voditeljstva ter avtorico knjige Voditeljstvo, ki v svoji knjigi podrobno opisuje notranji svet ljudi na vodilnih položajih, išče pozitivne plati tudi v neuspehu ter nam predstavlja pri nas še precej nepoznan način vodenja – sodelovalno voditeljstvo.
Kakšne so vzporednice in razlike med voditeljstvom in vodenjem?
Vloga vodje je formalna, ki daje pooblastila in formalno moč, dodeli pa jo nekdo drug. Voditelj pa je človek, ki svojo vlogo razvija sam, saj izhaja iz lastnih vrednot in osebnega poslanstva, ne glede na to, ali ima formalno vlogo v organizaciji ali ne. Če se ti dve vlogi združita, je to idealna kombinacija.
Je v Sloveniji več vodij ali voditeljev?
Veliko je ljudi, ki so pripravljeni prevzeti voditeljsko vlogo. Takšni delajo iz srca in se trudijo narediti več kot zgolj predpisano. Voditeljev je torej kar nekaj, pa se tega mogoče niti ne zavedajo ali se celo skrivajo.
Zakaj ste se sploh lotili knjige Voditeljstvo?
Ugotovila sem, da je premalo knjig, ki bi pojasnjevale, o čem razmišljajo voditelji pri svojih odločitvah. V navdih mi je bilo pisati o notranjem svetu ljudi na vodilnih položajih. Poslovne knjige večinoma govorijo o uspehih, zelo redko pa o neuspehih, vendar je tudi to bistven del življenja.
Bi lahko komentirali misel iz knjige: Ljudje so srce, denar pa kri podjetja?
Brez ljudi ni podjetja, saj ljudje podjetju dajejo dušo in poslanstvo. Vendar to ni dovolj, saj mora biti v podjetju tudi denar. Za uspešno delovanje je potrebno oboje, tako srčnost, ki jo predstavljajo ljudje, kot kri, ki poganja to srce.
V knjigi pišete tudi o sodelovalnem voditeljstvu. Menite, da imajo ljudje na vodilnih položajih dovolj podpore?
Včasih te podpore ni bilo dovolj, ker je bil poudarek na »trdih« vidikih vodenja, ki so tudi lažje merljivi. Na mehkem področju znamo izmeriti zelo malo, zato se mu nismo dovolj posvečali. Posvečali smo se kvečjemu »receptom«, kako bi se menedžer naj obnašal. Ti recepti seveda ne držijo, saj smo tudi ljudje drugačni. Danes ima več ljudi potrebo po avtonomnosti in kreativnosti. Način vodenja takšnih ljudi je drugačen kot je bil včasih. Receptov ni.
Ljudje pa še vedno sprašujejo po receptih ...
Šele zdaj se zavedamo, da ni receptov, saj je vsak unikaten. Vsak vodja mora najti način, da izhaja iz sebe, tako bo postal dober in originalen. Moramo si drzniti in poskušati. Svoj stil vodenja dobimo tudi s pomočjo sodelavcev, ki nam dajo povratno informacijo. Zgodba pa ni nikoli zaključena.
Pravite, da je vodja pogosto sam in potrebuje zaupnika? Je to lahko strokovnjak? Morda kolega na podobnem področju?
Zaupnik je predvsem coach, in bistveno je, da je zunanji človek. Kljub sodelovalnemu voditeljstvu še vedno obstajajo odločitve, ki jih voditelj mora narediti sam. O takšnih odločitvah ni vedno dobro govoriti s svojimi sodelavci, s coachem pa lahko. Coach vam pomaga najti nove dimenzije in sploh ne rabi biti strokovnjak. Odpira vam nove zorne kote, saj je le zunanji opazovalec. Seveda pa mora biti tudi zaupen in varovati informacije.
V enem od poglavij pišete, da za učinkovito komunikacijo ni dovolj, da znaš govoriti ...
Sama se nisem zavedala, da je komunikacija orodje, s katerim prideš do cilja in za doseganje različnih ciljev uporabljaš različne načine komuniciranja, zato sem potrebovala izobraževanje. Šola jezika odgovornosti me je naučila, kako uporabljati komunikacijo s svojimi sodelavci.
Ste ženska v moškem poklicu. Kako pomembne so vam te mehke veščine?
Razvijala sem jih sama, ker so me zanimale. Ugotovila sem, da mi kot vodji pri doseganju ciljev zelo pomaga komunikacija. Začela sem raziskovati na tem področju in prebirati literaturo, vendar tudi to ni bilo dovolj. Posegala sem po duhovni literaturi, raziskovala in poskušala razumeti ljudi in sebe.
Pomembno poglavje je tudi Svetle strani neuspeha. Kaj se lahko naučimo iz neuspeha?
Zagotovo dobimo novo spoznanje in izkušnjo. Če vam to ne uspe, potem je res škoda, da ste doživeli neuspeh in zagotovo bo sledil še kakšen. Pri tem poglavju pa sem pisala predvsem o tem, kako se izkristalizirajo odnosi med sodelujočimi, saj se hitro pokaže, kdo še želi sodelovati z vami. Ljudje pogosto niso pripravljeni na uspeh, na neuspeh pa še manj.
Pri prebiranju me je še posebej pritegnilo zadnje poglavje: Ženska energija vodenja.
Žensko energijo sem prvič zares občutila, ko sem na simpoziju v Ljubljani spoznala 23 indijskih menedžerk. Imele so takšno odločnost in srčnost, da so same pripravile večerni kulturni program in nas vse presenetile. Najprej so ženske, šele potem menedžerke in voditeljice.
Menite, da je voditeljstvo kot pojem bolj rezervirano za ženske ali za moške?
Upam, da za oboje. Vedno zagovarjam, da moramo imeti tako moško kot žensko energijo. Te vloge so se v zadnjem času mogoče preveč prepletle, ker ženske menedžerke niti niso imele ženskih vzorov. Ženske imamo drugačen način vodenja, ki ga je treba spoštovati.
Menite, da imajo pri priznavanju ženske vloge besedo tudi mediji?
Zagotovo so mediji pomagali. Več kot bo žensk na vodilnih mestih, več bo razumevanja za ženski način vodenja. Sta pa oba načina prava, kombinirati moramo oboje in ne posnemat drug drugega.
Za sodelovalno voditeljstvo je treba biti zrel?
Seveda, na obeh straneh. Če je prisotno ljubosumje, strah, prevelika samozavest, ego, potem tega ni moč doseči in je treba še veliko delati. Seveda je doseganje rezultatov osnoven cilj, ključno pa je tudi razvijanje ljudi. Svet se tako hitro spreminja, da potrebujemo okoli sebe odgovorne, sposobne ljudi. Kot vodja pa moramo dopustiti tudi kakšno napako, čeprav je to zelo težko. Ljudem moramo dopustiti lastno izkušnjo, saj se s tem učijo na svojih napakah.
Vodja je torej odgovoren za rezultat, voditelj pa je tudi coach svojim zaposlenim.
Višje kot je vodja po svoji vlogi v organizaciji, bolj je pomembno, da je tudi voditelj in pogosteje mora poseči po vlogi coacha, saj je s to vlogo najlažje razvijati ljudi, da sami najdejo odgovore na svoja vprašanja. Osnovno orodje coacha so vprašanja, ampak pomembno jih je znati postavljati.
Kaj pa vas najbolj definira kot voditeljico?
Radovednost (smeh). To so tudi moje ključne vrednote: radovednost, svoboda in odgovornost … to me definira.
