STROKOVNO

Tomaž Barada je legenda slovenskih borilnih športov in najuspešnejši slovenski borec vseh časov. Šestkrat je dosegel evropski prestol, bil trikrat svetovni prvak v taekwondoju, trikratni kralj taekwondoja, šestkratni evropski prvak v kikboksu, dvakratni amaterski svetovni prvak kikboksa in petkratni profesionalni svetovni prvak v tem športu.

Z borbenostjo in vztrajnostjo je leta 2002 uresničil velik del svojih sanj in ustanovil ter postavil svoj športni center, v katerem trenirajo številni tekmovalni in rekreativni športniki. Tomaž je podoba življenjske zgodbe o uspehu, tako športnem kot poslovnem in funkcionarskem, v kateri so stalno prisotna razmišljanja o odrekanju, poštenosti, spoštljivosti, vztrajnosti, obvladovanju samega sebe in nepopustljivosti. V jeseni lanskega leta je postal predsednik Športne zveze Maribor, še pred tem pa decembra 2014 podpredsednik Olimpijskega komiteja Slovenije.

Slovenska in svetovna športna javnost sta vas v preteklih letih spoznali kot uspešnega športnika, borca, ki ne pozna predaje. Na kakšen način je bila želja po zmagi, po uspehu tudi motivacija na poslovnem področju? Kako ste to borbenost prenesli iz športnega v poslovni svet?

Če pogledam poslovni svet, se mi zdi zelo podoben športnemu. Ko sem tekmoval, sem imel vedno nasprotnika, ki sem ga želel premagati, in sodnike, ki so borbo ocenjevali. Podobna zgodba je v poslu. Vedno si želiš biti v njem zmagovalec in sodnikom, v tem primeru ljudem, pokazati, da si v tem, kar počneš, najboljši.

Je opisana borbenost nekaj nujnega, če želi danes kdor koli poslovno uspeti?

Brez borbenosti ni uspeha. Prepričan sem, da za vsak uspeh potrebuješ motiv in željo, da lahko uspeš. Vedno si je treba zastaviti realen cilj in od njega ne smeš odstopiti, niti takrat, ko ti ne kaže najbolje.

Katere lastnosti, veščine in občutke iz športnega obdobja še danes podoživljate na poslovnem področju?

Prav tako kot v športu tudi v poslu obstajajo vzponi in padci. Prepričan sem, da se lahko iz vsakega poraza oziroma padca dvigneš močnejši, uspešnejši. Vse skupaj jemljem kot igro. Nikoli ne izgubiš. Vedno zmagaš ali se nekaj naučiš.

V vašem športnem centru se ukvarjate, med drugim, tudi z vzgojo in usmerjanjem mladih športnikov na področju borilnih športov, tako tekmovalno kot rekreativno. Kaj se vam zdi najpomembnejše sporočilo, ki ga mora mlad človek dobiti pri rednem ukvarjanju s športom?

Dejstvo je, da se v športnem centru Barada v veliki večini ukvarjamo z vzgojo otrok in mladine. Glede na današnji način in tempo življenja se mi zdi zelo pomembno, da se mladi začnejo ukvarjati s športom, saj prek njega pridobijo delovne navade. Hkrati v svojem športu poudarjamo, da je šport tisti učbenik, v katerem so dragocene lekcije odrekanja, poštenosti, spoštljivosti, vztrajnosti, obvladovanja samega sebe in nepopustljivosti.

Kako gledate na zgodnjo vzgojo podjetniških znanj in veščin? Imate občutek, da bi bili tudi mladi podjetniki bolj uspešni, če bi dobili nekaj tega že v osnovni, najkasneje pa v srednji šoli?

Vsekakor se mi to zdi del uspešne zgodbe. Kajti, kot že prej omenjeno, je ukvarjanje s športom prava osnova in ponuja veliko smernic za uspeh na poslovnem področju.

Zakaj ste se odločili sprejeti funkcijo predsednika Športne zveze Maribor? Gre pri tem morda za pozitivno razmišljanje, da je treba družbi, ki vam je na neki način omogočila športne uspehe, tudi nekaj vrniti?

Ko sem postal podpredsednik Olimpijskega komiteja Slovenije, sem kar nekajkrat na mizo dobil nepopolne dokumente iz Maribora in bil priča posmehovanju kolegov, ki so z menoj sedeli za mizo. Zato sem se odločil, da temu naredim konec in poskusim s svojo pomočjo Mariboru vrniti to, kar si zasluži. Prav tako se čutim dolžnega mestu, v katerem sem rojen, vračati to, kar mi je mesto dalo – prve uspehe in prvo možnost za treniranje športa, v katerem sem danes uspel.

Vas je morda vodila še kakšna druga motivacija pri prevzemu odgovornih športno- funkcionarskih nalog?

Nekako sem vedno sledil svojim ciljem. Ko sem začel trenirati borilne veščine, je bil moj cilj postati v tem športu najboljši v državi. Ko sem to osvojil, sem imel pred sabo nov cilj: postati najboljši na stari celini – Evropi. Ko mi je tudi to uspelo, sem bil prepričan, da je enkratni uspeh lahko morda povezan s srečo in sem to želel nekajkrat ponoviti. Postal sem šestkrat prvak v taekwondoju in šestkrat v kikboksingu. Nato sem želel to dokazati tudi na svetovni ravni in uspelo mi je trikrat postati svetovni prvak v taekwondoju in dvakrat v kikboksingu, nakar sem to kronal še z naslovom profesionalnega svetovnega prvaka. Ko tu nisem mogel dodati nič več, sem se odločil, da postanem trener, ki bo naredil tekmovalce mojega kova. Ko mi je tudi to uspelo, sem videl, da je treba narediti nekaj več tudi pri organizaciji, zato sem prevzel vodenje Taekwondo zveze Slovenije. Tudi tu sem čez čas opazil, da so zadeve do neke mere narejene, zato sem naredil še korak naprej in postal podpredsednik Olimpijskega komiteja Slovenije; to funkcijo opravljam še danes. Vedno moraš imeti cilj in motivacijo za delo.

Kako bi Maribor umestili na športni zemljevid Slovenije? Kje smo izrazito dobri, kje pa morda zaostajamo in zakaj?

Maribor je brez dvoma športno mesto. V Mariboru imamo številne športnike, ki dosegajo vrhunske rezultate na evropskih in svetovnih prvenstvih. Treba pa je žal priznati, da imamo vrhunske mladinske selekcije, ko pa prehajajo v članske selekcije, se nam dogaja kar velik osip. Verjamem, da nam zmanjkuje »finančnih injekcij«, ki so posledica trenutnega gospodarskega stanja naših mariborskih podjetij. Prepričan sem, da bomo s strategijo, ki jo zdaj pripravljamo na Športni zvezi, našli pravi ključ, da bomo tudi v Mariboru zagotovili delo za članske kategorije. Vsekakor pa je treba priznati, da imamo tudi glede na situacijo vrhunsko nogometno ekipo, ki, glede na finančno stanje, dosega neverjetne rezultate v evropskem merilu. Prav tako ne smemo pozabiti svojih odbojkaric, ki že vrsto let stojijo na vrhu slovenske lige, in posameznikov, sploh v alpskih smučarskih disciplinah in borilnih veščinah, ki so našli pravo pot do uspeha.

Kako gledate na tekmovalnost med Mariborom in Ljubljano? Na katerih področjih je koristna, kje pa škodljiva?

Vsaka tekmovalnost je dobra. Glede na to, da sta to največji mesti v Sloveniji, se mi ne zdi nič narobe, da ta tekmovalnost obstaja. Sem pa včasih žalosten, da ta tekmovalnost prestopa meje športnega navijanja in postaja neprimerna za vzgled mladim ljudem.

Vaše funkcije: direktor in predsednik oziroma podpredsednik so izrazito povezovalne, obenem pa imate nadzor nad situacijo. Kako gledate na povezovalno funkcijo vodilnih kadrov?

Preden sem podal kandidaturo za predsednika Športne zveze, sem o tem spregovoril s predsednikom Olimpijskega komiteja Bogdanom Gabrovcem, ki me je prepričal, da med obema funkcijama ne obstaja konflikt interesov in da je ta povezava lahko samo dobra. Dejstvo je, da je Športna zveza povezana z Olimpijskim komitejem, saj pod Olimpijski komite Slovenije ne spadajo samo olimpijski športi, ampak imamo tudi šport za vse.

Kaj pa funkcija usmerjevanja, predvsem pa nadzora? Ste morda izraziti »kontrolor«, ki ga zanima vsaka podrobnost, ali prepuščate iniciativo sodelavcem?

Moram priznati, da je moje trdno prepričanje, da ena oseba ne more skrbeti za vse. Pomembno je, da imaš ob sebi dobro ekipo, ki je sposobna pokrivati svoja področja. Ponosen sem na svojo ekipo, ki ji tudi popolnoma zaupam. S ponosom lahko povem, da so naloge, ki sem jim jih zaupal, opravili vrhunsko. Je pa res, da pred samim dogodkom rad vse skupaj preverim, ne glede na to, da imam v njih polno zaupanje.

Torej zaupanje med vodilnimi kadri in sodelavci … Katere so vaše izrazito pozitivne izkušnje v zvezi s tem? Morda kakšna negativna?

Prepričan sem, da je, če ni zaupanja med sodelavci, pot do uspeha bistveno težja. Pomembno je le, da sami sebe dovolj dobro poznamo in vemo, česa smo sposobni. Hkrati pa tudi sprejemamo kritike in se iz njih nekaj naučimo. Ko sem začel s podjetjem, sem dostikrat mislil, da sem edini, ki lahko nekaj naredi dobro. Danes pa sem se že naučil, da je vsaka pot dobra, če jo vidimo pravilno. Nikoli ne gledam kozarca na pol praznega, ampak napol polnega.

Bližate se vrhuncu profesionalnih, dejavnih let kot direktor, športni funkcionar … Nam zaupate še kakšno skrito poslovno željo ali idejo?

Resnica je, da je bila nekakšna skrita želja postati eden izmed funkcionarjev v Olimpijskem komiteju Slovenije, danes sem podpredsednik le-tega. Morda obstaja želja, kdaj kasneje postati predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije.

Družinsko življenje in poslovno življenje – kako držite ravnotežje med obema?

Glede na svoje obveznosti tako v športu kot na poslovnem področju imam veliko srečo, da je moja žena športnica. Razume mojo odsotnost od doma in tudi delo, ki ga opravljam. Srečen sem tudi, da sta obe hčerki v športu. Mlajša, 7 let, trenira gimnastiko. Starejša, 13 let, je našla veselje v mojem športu – taekwondoju, kikboksingu.