STROKOVNO

Zakonca Helena Krevh Zorec, direktorica, in Stanko Zorec, tehnični direktor, sta lastnika družinskega podjetja Neonart. Podjetje, ki ima že več kot petdesetletno tradicijo, sta prevzela pred 25 leti, danes pa je eno izmed vodilnih podjetij v Sloveniji, ki se ukvarja z izdelavo reklamnih napisov.

Kaj je, po vajinem mnenju, največja prednost družinskega podjetja?

Načrti in cilji, ki jih soustvarjaš skupaj s partnerjem, sledenje tem ciljem in viziji, uresničevanje sanj. Tukaj je vedno prisoten tudi občutek odgovornosti do družine in pripravljen si vložiti neizmerno veliko truda v to, kar počneš. Prednost je zagotovo tudi v tem, da lahko o marsičem odločaš sam, ni navodil, ki bi jim moral slediti. Obstajajo prednosti in slabosti lastnega podjetja, preplet družinskega in poslovnega življenja pa je nenehen.

Kje vidite, pri vodenju družinskega podjetja, največje izzive in na kakšen način jih premagujete?

Izziv je zagotovo to, da sva midva tista, ki predstavljava podjetje in sva odgovorna za to, da nam ljudje zaupajo. To je velika odgovornost. Poleg tega je najina družina v celoti odvisna od uspeha podjetja, saj je to naš skupni vir prihodka. Potem pa seveda to, da sva hkrati partnerja v zasebnem in poslovnem življenju, kar pomeni, da sva praktično 24 ur na dan skupaj. Pri tem je resnično pomembno, da si sposoben premostiti konflikte, biti fleksibilen in toleranten v odnosu do partnerja ter da se kdaj znaš tudi umakniti. Midva si vselej dovoliva povedati, kadar se ne strinjava, kajti konec koncev imava skupni cilj – delati dobro in peljati podjetje uspešno naprej. Najina situacija je tukaj nekoliko posebna, kajti našla sva se zelo mlada. Občutek imam, da sva rasla skupaj s podjetjem in si vzporedno oblikovala še osebnosti. Če bi bila starejša, bolj zrela, značajsko izoblikovana, bi se morda težje prilagajala drug drugemu in težje sprejemala kompromise. Zanimiva je tudi dinamika med moško in žensko energijo pri sprejemanju odločitev. Ženske bi o kakšni zadevi raje dvakrat premislile, pri tem so tudi bolj dovzetne za počutje drugih, moški pa so bolj odločni in bi hitreje ukrepali. V podjetju je včasih ustrezno eno, drugič drugo, zato je pomembno, da partnerja prisluhneta drug drugemu. Z vidika dolgoročnih načrtov pa bi morda izpostavila še načrtovanje nasledstva, torej kaj se bo dogajalo s podjetjem po najini upokojitvi. V tem pogledu se vodenje družinskega podjetja bistveno razlikuje od vodenja organizacije, ki ni v tvoji lasti.

Kako je bilo ustanovljeno vaše podjetje in kako sta se vidva pripravljala na njegov prevzem? Kaj vaju je pri tem najbolj skrbelo?

Helena: Podjetje je ustanovil moj oče, ki pa je zgodaj umrl, zato ga je kmalu prevzela mama. V času srednje šole sem bila prepričana, da ne bom nikoli delala v domačem podjetju, ta poklic me preprosto ni zanimal. Kasneje se je to spremenilo, predvsem pa se je vse obrnilo z rojstvom najine hčerke. Takrat se je mama umaknila iz podjetja in ga prepustila nama, midva pa sva njej zaupala skrb za hčerko. Z dejstvom, da je to naše družinsko podjetje, se takrat nisva preveč obremenjevala, prav tako nisva imela skrbi, ali nama bo uspelo ali ne. Enostavno sva se podala na to pot in dala vse od sebe, brez kakšnih večjih zadržkov.

V družinsko vodenem podjetju se prepletata dva sistema z različnimi pravili, tj. družina in služba. Kako vzpostavljata meje med enim in drugim sistemom?

V najinem primeru je ta preplet med družinskim in poklicnim življenjem zelo izrazit, vendar nama takšen način življenja ustreza. Vedno sva na preži za novimi idejami, zato sta opazovanje in zbiranje zamisli sestavni del vsakega družinskega izleta ali potovanja. Če sva v bližini kraja, kjer smo imeli v preteklosti kakšen projekt, se zapeljeva mimo objekta in pogledava, ali je vse v redu, spet drugič pa kakšen petkov sestanek izkoristiva za podaljšan vikend na morju. Če pride do nepričakovanih sprememb, večinoma podrediva zasebne stvari podjetju, vendar nama to ne povzroča težav, to je za naju način življenja. Tukaj vidiva veliko prednost predvsem v tem, da imava skupne prioritete. Če bi bil eden od naju zaposlen drugje, bi bilo usklajevanje družinskega življenja z obveznostmi v podjetju bistveno težje.

Kot ste omenili že sami, je načrtovanje nasledstva eden izmed izzivov družinskega podjetja. Kako se lotevate tega, imate vzpostavljen sistem nasledstva?

Helena : Nasledstvo je pri nas že tema pogovora, vendar še nismo ničesar dorekli. Seveda nama je v interesu, da bi podjetje prevzela hčerka, vendar pa je to odvisno tudi od nje same in njenega partnerja. Pred kratkim sva se udeležili delavnice na temo družinskega podjetništva, kar je bila za obe zanimiva izkušnja, sicer pa nekih obvezujočih priprav še ne izvajamo. Kljub temu z možem veliko razmišljava o tem, saj bo tokrat situacija drugačna, kot je bila pred 25 leti, ko sva podjetje prevzemala midva. Moja mama se je takrat povsem umaknila in nama prepustila vajeti, pred nama pa je še veliko let dela, preden se lahko upokojiva. Če se bo najina hči odločila pridružiti podjetju, nas bo torej prisotnih več generacij hkrati, kar bo zagotovo svojevrsten izziv. Ker so družinski odnosi za naju zelo pomembni, bi bila rada dobro pripravljena, ko pride do tega. Naklonjena sva tudi ideji o pravnem dogovoru glede prevzema podjetja.

Od lastnikov manjših, družinskih podjetij se pogosto pričakuje, da bodo zaposlili svojce in prijatelje, tudi, če ti nimajo ustreznega znanja in izkušenj. Sta bila tudi sama kdaj postavljena pred takšen izziv?

Velikokrat sva se znašla v takšni situaciji, vendar se temu izogibava, tudi v primeru, če ima oseba vsa potrebna znanja in izkušnje. Življenje naju je naučilo, da posel in prijateljstvo ne gresta z roko v roki. Preprosto si ne želiva, da bi bili najini svojci in prijatelji zaposleni v podjetju, in sva glede tega iskrena. Sama to dojemava kot ščitenje podjetja pred grožnjami in osebnih odnosov pred konflikti, ki bi lahko te odnose skrhali. Če se tega lotiš pravilno, lahko vsakemu vedno pogledaš v oči. Včasih je pri tem težko vztrajati, vendar pa verjameva, da je dolgoročno gledano to dobra odločitev.

Kakšen je vaš nasvet za druge družinske podjetnike ali tiste, ki se šele lotevajo družinskega podjetništva?

Predvsem jasna komunikacija in odkritost glede pričakovanj in ciljev, pripravljenost na sprejemanje kompromisov, pa seveda vztrajnost. Vzponi in padci so vedno prisotni, zato je ključnega pomena, da sta partnerja drug drugemu v oporo in znata iti skupaj naprej. Zelo pomembno se nama zdi tudi izkazovanje vrednot, ki jih želiš sporočiti svojim zaposlenim. Midva svoj način življenja prenašava v podjetje in se trudiva biti zgled zaposlenim. Sodelavce vselej obvestiva o svoji morebitni odsotnosti, vedno pa naju lahko pokličejo in bova pomagala po najboljših močeh. Pri vodenju kolektiva veliko izhajava iz sebe in svojih lastnih potreb. Če rada v petek prej zaključiva z delom, potem verjameva, da je tudi najinim zaposlenim to v interesu in jim poskušava to omogočiti, kadar je le mogoče. Trudiva se ustvarjati pristne odnose in biti dostopna, kar se nama zdi izredno pomembno.

Piše: Rosa Žalodec, novinarka