KOLUMNE

Intuicija laže

Pogosto. Ampak to sploh ni pomembno. Gremo od začetka: Intuicija je rezultat naših preferenc, karakterja, nagnjenosti k tveganju, vizije o prihodnosti in podlage naših preteklih izkušenj. Pozitivnih in negativnih. Vodi nas v privatnem, kakor tudi poslovnem življenju. 

 

Odloča o našem prvem koraku, od katerega moramo do uspešno uresničenega cilja prehoditi dolgo in zahtevno pot. Ta pot je polna vzponov in padcev. Potrebnega je veliko dela, znanja in vztrajnosti. 

Pogosto se izkaže, da so bile naše odločitve napačne. Da nas je intuicija izdala. Za večino ljudi je poraz izredno težko sprejeti. Še težje je priznati napake. Takrat je potrebno zbrati vso notranjo moč, poiskati možne rešitve iz nastale situacije in sanirati morebitno škodo. 

Nato se je potrebno pobrati. Dvigniti glavo, in kljub temu da nas je občutek pustil na cedilu, ponovno stopiti korak naprej. K novim izzivom, k novim ciljem. In katere bomo izbrali? To bomo - po tehtnem premisleku - seveda ponovno prepustili intuiciji. 

Zato v poslovnem svetu ni pomembno, ali nam je bila pokazana prava pot ali ne. Pomembno je, kaj vse naredimo takrat, ko je bil prvi korak pravilen, in kako smo prišli do cilja. Še bolj pomembno pa je, kako smo se rešili takrat, ko smo sprejeli napačno odločitev. 

Vsak uspešen podjetnik ali direktor vam bo povedal, da je v svoji karieri sprejel ogromno napačnih odločitev in bil velikokrat poražen. Da je velikokrat intuicija pokazala pravo pot in so storili korake v pravo smer, a je bil projekt vseeno neuspešen zaradi drugih dejavnikov. Pa tudi, da so kljub napačnim začetnim odločitvam, vseeno velikokrat uspeli - zaradi trdega dela, iznajdljivosti in nenazadnje pogosto tudi čiste sreče. Ampak takšno je življenje. 

Uspešnega posameznika in podjetnika tako ne naredi odličen šesti čut, ampak vse zgoraj našteto.

Intuicija pogosto laže. Kar pa sploh ni pomembno. Pomembno je, da ostajamo zvesti sebi, se borimo in rastemo. Ter seveda - da vedno znova zaupamo našim občutkom in stopamo z dvignjeno glavo naprej! 

PIŠE: Primož Punčuh