KOLUMNE

Doseči moramo zastavljeno

Dejstvo je, da ste kot šefica ali direktor na nek način tudi mati in oče svojim sodelavcem. Če to čutite kot pritisk, potem nimate ustrezne funkcije. Svetujem vam, da premislite o tej vlogi in jo začnete polno izpolnjevati. Če pa v to ne verjamete ali vas obremenjuje, že danes vodenje prepustite drugim. Sebe boste namreč izčrpali, člane tima pa zmedli.

V teh dneh, ko zaključujem dopust, mi pred oči pogosto prihaja francoska, morda belgijska družina s petimi otroki, ki sem jih imel priložnost opazovati med ogledom prireditve v puljski areni. Dobre pol ure pred začetkom predstave so vsi, kot na povelje, odvili v folijo zavite sendviče, starša sta seveda dajala zgled, zagrizli vanje, mirno čebljali in pomalicali, splahnili z vodo iz plastenke in počakali na začetek. Očitno je bil namen večera spremljanje dogodka na solidnih sediščih v nabito polni areni, ne pa prestižna ribja večerja v centru mesta ali druga prosta zabava. Oče in mati petih pegastih, rdečelasih otrok sta znala dovolj jasno predstaviti cilje tistega večera. Otroci so malicali brez pripomb in zmrdovanja. Delovali so kot uigran tim. Lahko ugovarjate: to je egalitarna, germanska, premalo demokratična vzgoja, takšni pač so. Toda strinjali se boste, da je vsakemu timu, v opisanem primeru otrokom, potrebno razložiti cilje. Z izmišljevanjem in »kreativnostjo« članov ekipe tik pred zdajci bodo cilji težko dosegljivi. Na koncu moramo doseči zastavljeno in izpolniti smotre, četudi razmere niso idealne.

Prav je, da stremimo k idealnim rezultatom, toda vemo, da življenje ni enako, kot nam ga prikazujejo idealizirani reklamni filmi. Omenjeni otroci so imeli s seboj tudi redkvice, zgolj oprane, očistil si jih je vsak otrok sam. Mirno, brez grimas so odgriznili zeleni del, jih posolili ter pohrustali in čez nekaj minut se je začela predstava. Sam sem pa še pred uradnim začetkom usvojil nov, praktičen primer komunikacije oziroma predstavitve ciljev, ki mora biti del vzgoje in kulture, tako družinske kot podjetniške. Res je: predstavitev ciljev bo lažja, če je to že usvojeno v kulturi podjetja, enako, kot v tej družini. Starši in otroci so svoje vloge poznali in jih odgovorno živeli. Tako bi moralo biti tudi v vsakem podjetju. Za konec pa še ščepec (samo)kritike: si v podobni situaciji predstavljate tipično slovensko družino z dvema otrokoma? 

PIŠE: Igor Ambrožič, medijski komunikolog in TV režiser