KOLUMNE

Komunikacija ... z nasmeškom na obrazu

Večkrat sem že slišala, da sem zelo mehka pri komunikaciji. Pisno. Po telefonu. Tudi na štiri oči, čeprav priznam, da me velikokrat kdo prav pošteno skuša. Načeloma mi uspe ostati zbrana in z nasmeškom na obrazu, tu in tam pa je jezik vendarle hitrejši od glave. Prijazna nisem zato, ker bi morala biti ali ker to zahteva narava mojega dela, temveč zato, ker sem prepričana, da »lepa beseda lepo mesto najde« in da si vsi ljudje v osnovi zaslužimo spoštovanje in temu primerno komunikacijo.

Moje prepričanje v večini primerov drži vodo, se pa najdejo trenutki, ko bi najraje koga poslala na »time out«, da se ohladi in razmisli o svojih dejanjih – približno tako, kot mame to včasih naredijo z otroci, ki iz čiste trme ali vere v svojo pomembnost delajo neumnosti.

Od vseh najljubši so mi taki, ki osornost enačijo z jasnostjo, z odsotnostjo besedic »hvala« in »prosim« utrjujejo svojo avtoriteto, s povišanim tonom pa poskrbijo, da se jih zagotovo sliši, če že ne razume. S pikolovsko natančnostjo se obregnejo v vsako vejico in piko in med tem ko vzneseno držijo pridigo o tem, kako da zahtevajo izjemno mero natančnosti pri svojih zaposlenih, ker so pač sami perfekcionisti, v uradnem besedilu pa sami pozabijo v besedi »izziv« zapisati dva »z«.

Zanimivo je, da se taki posamezniki srečujejo s ponavljajočim vzorcem v poslovnih odnosih – sodelavci množično odhajajo, kolektiv se menjuje v relativno kratkem časovnem obdobju, poslovni partnerji pa po enem zaključenem projektu ne vidijo več skupnih interesov. Kakopak je po njihovo okolica tista – in ne oni sami - ki se nenavadno vede, je nehvaležna, ne zna ceniti njihovega truda in ne prepozna vsega silnega skritega potenciala. Takšni vedno znova doživljajo podobno situacijo in vedno znova iščejo razlog zanjo v drugih in ne v sebi.

Stalen opomin, kako pomembna je komunikacija tako v poslovnem kot v zasebnem odnosu, je zame stavek, ki sem ga ob neki priložnosti prestregla, ko sem v lokalu pila kavo, pri sosednji mizi pa sta sedela dva mladeniča. Pogovarjala sta se o dekletu, ki je bila očitno partnerica enega izmed njiju in prvi mladenič je rekel drugemu: »Glej, če ne boš ti bolj prijazen do nje … bo ona prej ali slej našla nekoga drugega, ki bo.«